Po eskalaciji afere Sova z Ropovo potrditvijo prisluškovanja Sanaderju in Janši, je v Sloveniji vse skupaj nekoliko potihnilo. Zadrega je velika in večina komentatorjev se strinja, da je bilo Ropovo priznanje nenavadno. Po drugi strani se o tem, kaj sta se pogovarjala Janša in Sanader, ne govori prav veliko. Reakcija na Hrvaškem je sicer manj dramatična, vendar prav od tam sedaj mediji objavljajo zanimive podrobnosti. A prava razkritja so prišla iz Slovenije.

Novosti, ki so jih odkrili hrvaški mediji, je pravzaprav malo, vendar so pomembne. Vse potrjujejo Ropove navedbe. Incidenti so bili dogovorjeni. Sova ni samo prisluškovala hrvaškemu premieru in vodji takratne slovenske opozicije. Snemala je tudi Sanaderjeve in Janševe kurirje, ki so se sestajali na Plitvicah. In prisluškovala je s pomočjo nemške obveščevalne službe, ki je bila zainteresirana za odnos Sanaderja do Haaga.

Kaj sedaj? Naslednji teden se bo sestala parlamentarna komisija za nadzor varnostno obveščevalnih služb. Za zaprtimi vrati seveda. In izvedeli ne bomo nič. Razen, če ne bo kakšen poslanec preveč zgovoren. Opozicija bo najbrž govorila, da je zgrožena nad vsebino. Pozicija, da so bili postopki nezakoniti in da tudi vsebini zato ne gre verjeti.

Do takrat se bo morda zgodilo še kaj novega, čeprav se zdi, da se več od tega kar se je zgodilo, ne more zgoditi. Zdaj je predvsem pomembno, kdo bo uspel parlamentarce in javnost prepričati. Ali Rop v to, da je govoril resnico ali Janša v to, da je nedolžen. Da se ni dogovarjal o incidentih. Kajti incidenti in dogovarjanje pod mizo s Hrvaško ne more biti nekaj, kar bi lahko bilo komur koli simpatično.

Ob tem bo zgodba dobivala tudi sodne pospeške, saj se je vlada očitno odločila, da bo kazensko preganjala tiste, ki so vodili Sovo v preteklosti in naj bi bili odgovorni za domnevno nezakonito poslovanje, nepooblaščeno nadzorovanje in prisluškovanje, za politično motivirano vodenje tajne službe…

Na drugi strani še vedno ne vemo tudi, zakaj je svetovalec predsednika vlade za varnost Aleksander Lavrih osebno obiskal tajno lokacijo, ki naj bi bila povezana s prisluškovanjem Sanaderju in Janši. Je odgovor povezan s tem, da je Sova dokaze o prisluhih hranila na lokaciji in v centrali? Je odgovor povezan s tem, da je bilo treba dokaze uničiti in kdo jih je uničil? Je šlo za to, da se odkrije Sovino nadzorovanje opozicije ali za to, da se uniči dokaze o tem, kaj so odkrili prisluhi na mednarodnih zvezah? Ali pa je bil vse skupaj samo slučaj, nepričakovani viharček ob reorganizaciji tajne službe?

Vsekakor zgodba še daleč ni končana. Že zdaj pa je jasno, da si je letošnjo “Pulitzerjevo” nagrado v Sloveniji zaslužil novinar Dnevnika Rok Praprotnik. Njegove zgodbe o Sovi ali iz Sove, ki so se doslej izkazale za popolnoma točne, razkrivajo tako delovanje tajne službe kot delovanje oblasti. Prejšnje in sedanje.

S Praprotnikovimi komentarji se lahko ne strinjate. Lahko vam celo ni všeč, da razkriva vedno nove podrobnosti v aferi Sova. Lahko imate sume o motivih njegovih virov, ki so gotovo osebni in najbrž tudi politični. A vse to nima prave teže ob dejstvu, da so informacije, ki jih zbira, za javnost zelo pomembne in da nihče ne more reči, da ga njegova razkritja ne zanimajo.

V Sloveniji seveda nimamo Pulitzerja. Imamo nagrado društva novinarjev, o katerem si le malo novinarjev misli kaj izredno dobrega. In imamo Jurčičevo nagrado, ki se zdi še bolj politično predestinirana. Ali se lahko zgodi, da bi isti človek dobil obe nagradi?

Jani Sever