Slovenski film nikoli ni bil sistemsko urejen, danes pa je njegova kriza dosega najnižjo točko, pravzaprav dno. Po slovenskem filmu se je sicer vedno pljuvalo in pljuva se tudi danes. Na film se, tako kot na fuzbal v Sloveniji spoznajo vsi. In po defaultu je slovenski film brez veze, približno v istem kurcu kot fuzbal. To največkrat govorijo tisti, ki naših filmov sploh ne gledajo. Vse mednarodne nagrade, prestižne projekcije in najpomembnejši svetovni festivali očitno pri nas ne pomenijo nič, prej obratno, še bolj podžgejo frustracije. Mednarodni uspeh ti pri nas prej oteži kot olajša pot do novega filma. Filmarji smo ujetniki nenehnih eksperimentov politike, ki se vsakič čuti poklicano, da nas uči, kako se delajo filmi. Izgleda, da vsi, pa naj si bojo levi ali desni prihajajo iz kumrovške šole, kjer so jih po leninovsko učili, da je film najpomembnejša umetnost in da si jo je potrebno podrediti. Vsaka sanacija nas potisne samo še v večjo krizo. Ker imam vsega dovolj, ker po dveh propadlih mednarodnih koprodukcijah in po štirih letih čakanja ne mislim več čakati na miloščino, ker je bilo tega poniževanja, zavajanja in laži preveč, sem se odločil posneti film brez enega samega evra proračunskega denarja. Gre za pravi garažni film z naslovom »Za vedno« in je protest in hkrati metafora stanja stvari, narejen je iz besa in obupa. Posnel sem ga v slabših pogojih, kot vladajo v kakšni nerazviti afriški kinematografiji. Za tako stanje pa je odgovoren zgolj in samo minister za kulturo Vasko Simoniti. »Za vedno« zato posvečam njemu, brez njega tega filma ne bilo bilo. Da v njem govorim o psihičnem nasilju - pa je čisto naključje.

Damjan Kozole