Demokracija zahteva tako tekmovalnost med raznimi akterji, kot tudi konsenz o temeljnih pravilih igre in vrednotah, na katerih ta igra temelji. Gre na primer za prepričanje, da je demokracija sama po sebi vedno boljša od diktature, da noben višji cilj ne dopušča odstopanja od pravnega reda, da morajo biti državni organi brezpogojno transparentni, da politični nasprotniki niso sovražniki itd. V Sloveniji nekateri daljši procesi in aktualni dogodki kažejo, da vse to za mnoge ni samoumevno. Nostalgija za nekdanjim sistemom, ki jo izraža celo predsednik republike, relativizacija resnice in prava v primeru afere Sova, ko se del elite ne zgraža nad nezakonitostmi, ampak nad njihovim razkrivanjem, medijsko predelovanje realnosti, demonizacija političnega nasprotnika in načrtno širjenje strahu so še vedno prisotni. Tu ne gre toliko za vprašanje takšnih ali drugačnih političnih ukrepov, temveč bolj za problem s prevladujočim stanjem duha. Tega pa ne more sama po sebi spremeniti nobena vlada, saj je odvisno od dolgoročnih procesov, na katere vpliva cela vrsta raznih akterjev v politiki, upravi, sodstvu, šolstvu, medijih in seveda civilni družbi. Prav v okviru slednje lahko svoj delež h krepitvi demokratičnih vrednot in s tem k večji sproščenosti prispeva tudi Zbor za republiko, zato je bil za obnovo njegove aktivnosti že skrajni čas.

Matej Makarovič