Ko je pred časom medijske naslove polnilo priznanje krivde Kalida Šejk Mohameda, je bilo moralno zgražanje nad obsegom njegovih zločinov pomešano z dvomi. Je njegovemu priznanju mogoče verjeti? Kaj pa, če je priznal več, kot je v resnici storil – bodisi zaradi nečimrne želje, da bi se ga spominjali kot velikega terorističnega masterminda, ali pač zato, ker je bil pripravljen priznati karkoli, da le prekine mučenje z vodo in druge »napredne tehnike zaslišanja«? Veliko manjše pozornosti pa je bilo deležno preprosto dejstvo, da je bilo mučenje prvič normalizirano, predstavljeno kot nekaj sprejemljivega.

Zato moramo razmisliti o etičnih in legalnih posledicah tega dejstva.

Ob vsej odmevni grozljivosti Mohamedovih zločinov je bilo zelo malo slišati o usodi, ki jo naše družbe namenjajo najhujšim kriminalcem – kako jim sodimo in kako strogo kaznujemo. Kot da bi že samo zaradi narave svojih dejanj (IN zaradi narave obravnave, ki ji je bil podvržen s strani ameriških oblasti) Mohamed ne zaslužil tega, česar je sicer deležen celo najnizkotnejši morilec otrok. Kot bi se ne le sami teroristi, ampak tudi boj proti njim moral gibati v sivi coni legalnosti, uporabljati nelegalna sredstva. Tako imamo de facto »legalne« in »ilegalne« zločince: ene, ki jih je treba obravnavati z legalnimi postopki (s pomočjo odvetnikov itd.), in druge, ki so izven legalnosti. Legalno sojenje in kaznovanje Mohameda sta postala brez pomena, saj si nobeno sodišče, ki deluje znotraj našega legalnega sistema, ne more privoščiti nelegalnih priporov in z mučenji izsiljenih priznanj.

To dejstvo je bolj zgovorno, kot je videti na prvi pogled. Mohameda skoraj dobesedno postavlja v položaj živega mrtveca, saj zaseda mesto, ki ga italijanski politični filozof Giorgio Agamben imenuje homo sacer: legalno je mrtev (odvzet mu je določljiv legalni status), biološko pa še vedno živ. To ni brez posledic za ameriške oblasti, ki ga tako obravnavajo, saj se tudi one znajdejo v vmesnem statusu, ki je svojevrsten protipol homo sacerja: delujejo kot legalna sila, njihova dejanja pa niti ne pokriva niti ne zamejuje več zakon – delujejo torej v nekakšnem praznem prostoru, ki ga zakon dopušča, vladavina zakona pa ne ureja.

Kako pa je z realističnim proti-argumentom: vojna proti terorju JE pač umazana, so trenutki, ko so življenja tisočih odvisna od informacije, ki jo lahko izsilimo le od zapornikov? (Ne pozabimo, da Mohamedovo mučenje NI bilo primer situacije »odštevanja sekund«, ki jo zagovorniki mučenja pogosto navajajo kot vzrok njegove legitimizacije: Mohamedovo priznanje ni rešilo življenj.) Nasproti taki »poštenosti« človeku ne preostane drugega kot očitna hipokrizija. Zlahka si predstavljam, da bi se v taki enkratni situaciji zatekel k mučenju – a v takem primeru je bistveno ravno, da te obupane izbire NE povzdignem v univerzalno načelo. Vsled neizogibne brutalne nujnosti trenutka moram TO pač STORITI. A le če tega po sili storjenega ne dvignem na raven univerzalnega načela, sploh lahko ohranim resnični pomen groze, ki sem jo storil.

Ko je v peti sezoni serije 24 postalo jasno, da je vrhovni hudobec za teroristično zaroto nihče drug kot sam predsednik ZDA, smo mnogi nestrpno pričakovali, ali se bo Jack Bauer tudi predsednika – »najmočnejšega moža na planetu«, »voditelja svobodnega sveta« (in kar je še podobnih Kim-Yong-Ilovskih naslovov, s katerimi se ponaša) – lotil s svojimi običajnimi postopki, s katerimi sicer vleče iz teroristov skrivnosti, ki rešijo tisoče. Bo mučil predsednika? Resničnost je šla dlje od televizije: kar je 24 še dostojno predstavila kot Bauerjevo zagatno in obupano izbiro, nam je zdaj ponujeno kot povsem normalen postopek.

Po svoje so tisti, ki sicer odkrito ne zagovarjajo mučenja, ga pa sprejemajo kot legitimno temo razprave, še veliko nevarnejši od tistih, ki ga eksplicitno podpirajo. Moralnost nikoli ne zadeva zgolj individualne zavesti. Deluje le, če jo podpira tisto, kar Hegel imenuje »objektivni duh«, množica nepisanih pravil, ki tvorijo ozadje sleherne individualne dejavnosti, in ki nam povedo, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Tako znamenje razvoja naših družb je denimo dejstvo, da nikomur ni treba posebej argumentirati proti posilstvu: vsakomur je »dogmatično« jasno, da je posilstvo nedopustno – in že samo navajanje argumentov proti bi bilo preveč. Če bi si kdo prizadeval za legitimacijo posilstva, bi bilo skrajno žalostno znamenje, če bi bilo treba navajati argumente proti – že s samim svojim prizadevanjem bi se nemudoma diskvalificiral, izpadel bi smešen. Natanko isto bi moralo veljati za mučenje.

Se sploh zavedamo, kaj leži na koncu te poti, ki jo odpira normalizacija mučenja? Pomenljiva podrobnost Mohamedovega priznanja ponuja namig. Poročali so, da so se agenti, ki so ga mučili, sami podvrgli mučenju z vodo – in da so bili po 10 do 15 sekundah pripravljeni priznati vse. Mohamed naj bi si pridobil njihovo občudovanje s tem, da je zdržal dve minuti in pol – najdlje, kar so kdaj videli koga zdržati! Se sploh zavedamo, da so bile tovrstne izjave zadnjič del javnega govora davno nazaj v poznem Srednjem veku, ko je bilo mučenje še javni spektakl, častna preizkušnja, s katero se je ujeti sovražnik lahko izkazal in si pridobil občudovanje množice, če je dostojanstveno prenašal muke? Ali res potrebujemo takšno primitivno bojevniško etiko?

Zato smo največje žrtve javno priznanega mučenja mi, javnost, ki je bila o tem obveščena. Vsi se moramo zavedati, da smo s tem nepovratno izgubili dragocen košček naše kolektivne identitete. Smo sredi procesa moralne korupcije: oblastniki dobesedno poskušajo zlomiti del naše etične hrbtenice, s tem, ko odpravljajo in ukinjajo nedvomno največji dosežek civilizacije – razvoj naše spontane moralne občutljivosti.