Praznovanja kot spominjanja, počastitev, spoštovanje in morda opozorilo. Praznovanja, ki bi bila deležna splošnega spoštovanja, so v Sloveniji misija nemogoče. Pod vladavino LDS - dvanajst let na petdeset let podlage (mimogrede, sintagmo, ki jo je kot predvolilni slogan leta 2004 prevzela SDS, je prvi zapisal Janez Markeš) - so postale ločene proslave “pomladnikov” nekaj povsem običajnega. Tradicija se, kljub temu, da se je oblast zamenjala, nadaljuje. Proslavljanja so v Sloveniji polje kulturnega boja. Ker morda niti ni nenavadno v deželi, ki je ideološko tako razdeljena. In seveda - bitke vedno potekajo okoli interpretacij zgodovine. Izstopata obdobji druge svetovne vojne in osamosvojitve.

Zadnji zaplet se je zgodil zaradi praznovanja Dneva človekovih pravic. Le kako je to mogoče? Ali niso človekove pravice tudi v Sloveniji nekaj, o čemer se tako rekoč vsi strinjajo, da gre za področje svetega? Niti ne. Ko namreč v interpretacijo človekovih pravic vstopi zgodovina, se začne njihovo razumevanje ločevati po političnih barvah. Desnici, celo večini intelektualcev Nove revije, gredo lasje pokonci, če kdo omeni izbrisane. Seveda - v tem primeru ne gre za človekove pravice, ampak za napad na “tekovine” osamosvojitve. Prav tako se levici praviloma stemni pred očmi, kadar se začne govoriti kršenju človekovih pravic v času realnega socializma.

O spodrsljajih osamosvajanja in o totalitarni dediščini komunizma v Sloveniji ni lahko govoriti. Ampak sedanja vlada si je definitivno zadala nalogo, da bo o grozotah komunizma povedala čim več. Ne glede na to, da ji tematika praviloma javnomnenjsko samo škoduje, saj se vedno povezuje z antikomunizmom, ta pa posredno z domobranstvom, ki v teh krajih verjetno nikoli ne bo moglo pridobiti kakršnih omembe vrednih časti. Nasprotno je s komunizmom - ker se ga, kljub nedvoumni totalitarnosti, vedno povezuje tudi s partizanstvom in nacionalno osvoboditvijo, najbrž nikoli ne bo obveljal za nekaj a priori negativnega. Vsem zločinom navkljub.

Zgodovina je večplastna - a interpretacij, ki dominirajo dogodkom, ni ravno lahko spreminjati. Tudi s proslavami ne. To tudi sedanja vlada gotovo dobro ve. Zakaj torej vztraja? Benevolentna razlaga govori o tem, da ji resnica in človekove pravice enostavno tako veliko pomenijo. A zakaj potem, denimo, ne zmore enakega pristopa do vprašanja izbrisnih? Kakor koli, zdi se, da je fokus povsem jasen in da ta ni usmerjen v sedanjost, temveč v zgodovinsko odgovornost tistih, ki naj bi bili predhodniki sedanjih političnih nasprotnikov. S tem seveda “pomladne” stranke hkrati pristajajo na to, da so same prav tako dedinje, tistih drugih političnih sil, ki so bile nekoč v Sloveniji že poražene.

A za igro sta vedno potrebna dva. Z reakcijo na izbiro teme za vladno proslavo - politični zaporniki po letu 1945 - je SD pristala na vlogo, ki ji jo SDS pravzaprav ves čas vsiljuje. Sama tema je namreč povsem neproblematična. Le zakaj o tem ne bi smeli govoriti na proslavi? Zločini države in množične kršitve človekovih pravic - ali ni to nekaj, kar se je v Sloveniji res dogajalo. Ali ni to potrebno vedeti. In tudi ponavljati. In ali si žrtve ne zaslužijo spoštovanja ter spomina. Težava ni v tem, da vlada želi o teh stvareh govoriti. Težava je v tem, da ne želi slišati o kršitvah, ki so se zgodile nedavno in se še danes dogajajo. In težava je v tem, da ji gredo ombudsmani očitno zelo na živce.

Ne gre za proslavo - problem, o katerem bi bilo potrebno govoriti, je konflikt, ki se je začel z Matjažem Hanžkom in se nadaljuje z Zdenko Čebašek Travnik. To je tisto, kar je zares neprijetno. Ombudsmani namreč ne opozarjajo na kršenje človekovih pravic v preteklosti. Čebašek Travnikova na primer trenutno govoril o nasilju in revščini. O stvareh, ki se dogajajo tukaj in danes.

Jani Sever